Evangelist Luka, ki poroča o rojstvu Jezusa Kristusa, je glede okoliščin rojstva zelo redkobeseden. »In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču« (Lk 2,7).

Vernikom je bilo že od nekdaj to poročilo preskromno. Nastajali so zato »neuradni« nabožni spisi (grški Jakobov protoevangelij iz 4. stol., latinski Marijin evangelij iz 4. ali 5. stol.), ki so po domišljiji obširno opisovali Jezusovo in Marijino življenje. Tako so ustrezali ljudski vedoželjnosti. Iz njih je črpala likovna umetnost, ki je bolj kakor beseda očem vernikov nazorno kazala zlasti Gospodovo rojstvo in kar je bilo z njim v zvezi. Že v 4. stol. vidimo na kamnitih rakvah (sarkofagih) reliefno upodobljeni prizor rojstva: Božje Dete v košari, zraven ležeča Marija; prizor dopolnjujejo sv. Jožef. Ob njem vol in osel, kmalu tudi pastirji z ovcami, zelo zgodaj še modri z Jutrovega. Naše ljudstvo je imenovalo takšne upodobitve – slike ali plastike – kratko in malo »jaslice«. Vendar je od takih upodobitev pa do jaslic precejšnji korak. Da bi preprosti verniki skrivnost Gospodovega rojstva lažje dojeli, je Cerkev že zgodaj vpletala med bogoslužne obrede še prizor ob betlehemskih jaslih, prizor poklonitve pastircev in treh kraljev, tudi nastop kralja Heroda. Iz tega duhá so nastale znane »jaslice«, svetonočna pobožnost, sv. Frančiška Asiškega v Grecciu l. 1223. Nazorno »gledališko« dogajanje se je vernikom pač vtisnilo v spomin bolj kakor pripovedi nabožnih spisov, bolj kakor likovne upodobitve.

Človeška narava je pač taka, da potrebuje prijemljivih pripomočkov, če naj se poglobi v skrivnost vere. Že zgodaj so si zato npr. redovnice izmislile pobožnosti ob lesenem ali voščenem kipcu Božjega Deteta, narejale so mu zibelko in ga zibale, mu postiljale dragoceno posteljico. Take pobožnosti so našle pot tudi v cerkve. Toda majhne plastične skupine Jezuščka, Marije in sv. Jožefa, tako imenovani »betlehemi«, so kmalu nadomeščale samo Dete; že od l. 1500 dalje jih dobimo v vsej Zahodni Evropi. Jaslice so bile zdaj pred durmi. »Betlehemi« so vodili naravnost do njih.

Dokaj prej, od konca 13. stol. dalje, jim je po svoje pripravljalo pot italijansko kiparstvo. Kipar Arnolfo di CAMBIO je izklesal l. 1291 za cerkev s. Maria Maggiore v Rimu skupino poklonitve treh kraljev: pred Marijo z Detetom in sv. Jožefom je nastarejši kralj pokleknil s sklenjenimi rokami, videti pa je, da se bo precej umaknil; druga dva kralja sta namreč pravkar stopila čez prag, najmlajši ima desno stopalo še na pragu; z desnico kaže tovarišu, naj stopi naprej, le-ta pa sega po pokrovu posodice, ki jo ima v rokah, da bi jo pri poklonitvi odkril. Slavni raziskovalec jaslic Rudolf BERLINER (1955: Die Weihnachtskrippe) je spoznal v tej in podobnih skupinah bistvo jaslic. Dejansko gre za prizore iz božičnih iger, prikazane tako, kot da je gibanje »igralcev« sredi igre mahoma obstalo, »zamrznilo«. Zato pravi jaslicam po angleško »frozen theater«, zamrznjeno gledališče.

To so do kraja dojeli jezuitje v dobi protireformacije, v 16. in 17. stoletju. Jezuitje so »iznašli«, »odkrili« in uvedli tisto, kar ustreza imenu »jaslice«. Tudi oni so že vedeli, da vpliv mimične predstave, ki človeka lahko tako zelo prevzame, zbledi, ko je igre konec. V jaslicah pa naj bi »zamrznjeni« prizor deloval še naprej. Zakaj smisel jaslic je, da vsak čas živo ponazarjajo Odrešenje.

Prve jaslice so stale v jezuitskem kolegiju v Coimbri na Portugalskem l. 1560. Komaj dve leti pozneje, l. 1562, so jih postavili v Pragi. Ni dolgo trajalo, da jih je spoznala vsa Evropa. Na Slovenskem so izpričane jezuitske jaslice l. 1644 v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani.

Kakor drugod, so bila tla jaslicam tudi pri nas pripravljena. Likovna umetnost je že zgodaj, vštric z umetnostjo evropskega Zahoda, upodabljala našemu ljudstvu Gospodovo rojstvo, poklonitev pastirjev in treh kraljev v stenskih slikarijah, freskah, po naših cerkvah. Zelo stara pa je upodobitev »jaslic« na pečatniku nekdanjega benediktinskega samostana v Gornjem gradu iz 13. stol. Marija na njem časti Dete, ki leži pred njo v jaslih in ga grejeta vol in osel. Okoli l. 1300 je nastala stenska podoba v cerkvi na Vrzdencu pri Vrhniki. Podoba je po svoji zasnovi zelo svojevrstna. Dete Jezus leži na kelihu in je tako predstavljeno kot evharistična žrtev. Sicer se pa nam domače upodobitve prizora v betlehemskem hlevcu vrste na številnih freskah po vsej Sloveniji. Prisrčne so in segajo gledalcu v srce, ko kažejo sv. Jožefa, kako kuri, kako mu mleko v posodi prekipeva, kako ob zibelki dremlje. Posebno so se izkazali slikarji, ko so slikali prihod treh kraljev. Pred nami se odvijajo razločni sprevodi z vojaki, lovci, konji in kamelami, vmes se prepletajo mikavni, tudi smešni prizori. Te freske iz 14. do 16. stol. so naši dragoceni umetnostni spomeniki. Vseh ne kaže naštevati: znana je taka podoba pri Sv. Miklavžu nad Čadramom, v Turnišču, druga na Vrzdencu, na Muljavi, zlasti pa pri Sv. Primožu nad Kamnikom pa v Hrastovljah in v Gradišču pri Divači.

Korak naprej k jaslicam pomenijo gotski krilni oltarji, na katerih je oltarni nastavek podoben omari, ki se odpira in zapira z dvema kriloma. Na zunanji in na notranji strani vsakega krila in v omari sami je podoba ali relief. Pogosto je v omari upodobljen prizor v hlevčku, na krilih levo in desno pa prihod pastirjev in treh kraljev. Najstarejši tak oltar smo imeli v Selu v Prekmurju (iz l. 1490, zdaj je v Budimpešti). Danes so nam ohranjeni posamezni deli raznih krilnih oltarjev, vdelani v novejše oltarne nastavke (npr. pri D. M. na Kamnu pri Vuzenici iz ok. 1500 in drugod). V baročni dobi so stalne »jaslične« skupine radi postavljali vrh oltarnega nastavka ali pod oltarno menzo. Take »jaslice« je imela stara ljubljanska stolnica (1624), poznamo jih iz Crngroba, od Sv. Vida pri Lukovici in od drugod.

Ljubljanski jezuitje so torej sledili duhu časa, ko so v svoji cerkvi l. 1644 prvič postavili prave jaslice. Izdelal jih je redovni brat Kilijan HAMPL, figure so bile »dva vatla« (nad en meter) visoke in oblečene, stroške zanje so krile pobožne ljubljanske gospe. Več o teh jaslicah ne vemo, tudi ohranile se nam niso. Znano nam tudi ni, kdaj so jezuitje v Gorici, v Trstu, v Celovcu začeli delati jaslice.

Brez dvoma je jezuitski vzgled vplival na svetno duhovščino v pastirstvu, saj je večina izšla iz jezuitskih šol. Prva poročila o jaslicah v župnijskih cerkvah imamo sicer šele iz srede 18. stol. (1744 Ljutomer, 1768 Ljubljana – diskalceatski samostan, 1775-76 Vipava). Iz teh poročil pa sklepamo, da so se župniki odločali za figure, ki jih slikar izžaga iz desk in poslika, podobne figuram pri Božjih grobovih. Bile so pač neprimerno cenejše od izrezljanih, kaj šele od voščenih in »oblečenih«. Jezuitje sami so že dokaj zgodaj začeli uvajati take cenene »ploske« jaslice. Pozno poročilo imamo iz Tešina na Češkem iz l. 1750.

Lesene in izžagane jaslice so izdelovali nato naši poznejši pomembni ali vsaj znani slikarji od 19. stol. dalje. Leopold LAYER (1772-1828) jih je namenil župnijski cerkvi svojega rodnega mesta Kranja. Tam so jih postavljali do konca prejšnjega stoletja. Danes so spravljene v Predosljah pri Kranju, kjer sicer še zmerom postavljajo njihovo kopijo, delo slikarja Matije BRADAŠKE ml. Matej LANGUS (1792-1855), Prešernov prijatelj, je naslikal lesene ploske jaslice na frančiškansko cerkev v Ljubljani. Tudi tu so jih postavljali do konca stoletja, potem so prešle v zasebno last in jih je restavriral slikar Anton JEBAČIN (1850-1927). Znani slikar Štefan ŠUBIC (1820-1884) je naslikal lesene jaslice frančiškanom v Novem mestu, druge pa župnijski cerkvi v Poljanah nad Škofjo Loko. Prve so deloma ohranjene. Naposled pa je slikar Janez WOLF (1825-1884) izdelal take jaslice za trnovsko cerkev v Ljubljani; restavriral jih je med obema vojnama Albin SLIVAR. Vse te jaslice so se morale umakniti pod konec 19. ali v začetku našega stoletja novim, v glavnem tirolskim kipcem, lesenim ali sadrenim.

Vzporedno z izročilom cerkvenih jaslic, kot so ga začeli jezuitje, se je nadaljevalo že omenjeno izročilo v ženskih samostanih. Redovnice so slej ko prej izdelovale voščene Jezuščke, jih tudi z bogatim okrasjem spravljale v omarice s steklenimi stranicami, niso se pa zapirale novim pobudam, ki so jih prinašale jezuitske jaslice. Bil je čas baroka, ki je ljubil razgibane oblike in bleščeč lišp. Tako so začele redovnice izdelovati tudi jaslice v steklenih omaricah. Sledile so modi svojega časa in svojemu ustaljenemu načinu, ki je pričal o igrivem ženskem okusu in o nagnjenju k bogatemu, včasih kar razkošnemu drobnemu lepotičju. Najlepši primer takih jaslic na Slovenskem nam je ohranjen v Velesovem nad Kranjem, kjer je bil nekoč samostan dominikank. Barok prehaja v teh jaslicah že v lahkotni rokoko 18. stoletja. Namesto drugih jaslic so stale zdaj po cerkvah ženskih redov takšne omarične jaslice. Našle pa so pot tudi v druge župnijske cerkve. Marsikatera naša župnijska cerkev hrani take jaslice še dandanes. Žal, se največkrat prašijo po zakristijah, ker je njihova cena pozabljena. Poleg njih so se v mnogih naših župnijskih cerkvah do nedavnega zadovoljevali o božiču tudi le s »starinskim« voščenim (redkeje lesenim) Jezuščkom v jaslih. Dobili so ga navadno iz kakega bližnjega ženskega samostana. Te kipce marsikje še hranijo in navadno ne vedo, kaj naj bi z njimi. Že zdavnaj so jih nadomestile »prave« jaslice.

Vzgledu nunskih omaričnih jaslic je sledilo tudi nekaj umetnikov in vrsta ljudskih, navadno neznanih podobarjev. Velike omarične jaslice je izdelal npr. Matej LANGUS. Do druge vojne so bile spravljene v graščini na Dolskem pri Ljubljani. Danes jih ni več. Precej velike jaslice v omari in z lesenimi kipci je izdelal neznan podobar za župnijsko cerkev na Lomu nad Tržičem. Danes so spravljene pri cerkovniku. Takšne jaslice so imeli tudi kapucini v Škofji Loki.

Posebne omembe so vredne omarične jaslice, ki jih je dal delati škof Anton Martin SLOMŠEK l. 1851 za župnijsko cerkev v Starem trgu pri Slovenjem Gradcu. Svojemu prijatelju, dekanu Tomažu Korenu, jih je moral skoraj vsiliti. Omarico je izdelal domač mizar, lesene figure pa je Slomšek naročil s Tirolskega. Tirolski rezbarji so bili torej sredi prejšnjega stoletja pri nas že dobro znani! – Posebno velike so omarične jaslice v podružnični cerkvi Pod Korenom. Nič ni znanega, od kod in od kdaj so. Še danes jih vsak božič potegnejo izpod kora, kjer so sicer spravljene. Ni pa več velikih omaričnih jaslic, ki so bile včasih v župnijski cerkvi na Zgornji Polskavi in so jih neznano kdaj prenesli v polskavsko graščino, od koder so med vojno izginile.

Razvoj je torej izoblikoval določene tipe jaslic. Ploske jaslice z izžaganimi in poslikanimi lesenimi figurami in kulisami ter sprednjim proscenijem – kakor v gledališču – imenujemo ODRSKE jaslice. Zelo verjetno so jim bile prve jezuitske jaslice močno podobne, čeprav so postavljali kdaj vanje plastične figure. Sicer pa ostajamo glede tipa prvih jezuitskih jaslic še zmerom le pri domnevah. Drugi tip so OMARIČNE jaslice, ki smo o njih pravkar govorili. V 19. stol. pa je nastopil novi tip tako imenovanih ODPRTIH jaslic. V odprtih jaslicah ne omejujejo prizorov ne gledališki proscenij in kulise odrskih jaslic ne omarica s svojimi štirimi stenami in »stropom«. Prizori so postavljeni na odprto, pravzaprav neomejeno ploskev, ki je lahko ravna, navadno pa je vertikalno oblikovana kot »hrib«, pokrajina. Odprte jaslice se poljubno širijo v prostoru, marsikje zavzemajo danes kako stransko kapelo z oltarno menzo in celo s tabernakljem vred.

Upravičeno domnevamo, da so uvajali odprte jaslice pri nas že v prvi polovici 19. stol. naprej. Zavedati se pa moramo, da je bilo takrat brez jaslic kar dosti župnijskih cerkva na Slovenskem. O tem je tožil npr. tedanji cerkveni list »Zgodnja Danica« še l. 1890.

Natančno ni mogoče dognati, kako so se župnijski uradi odzivali različnim pobudam za nakup jaslic. Naš znani zbiralec ljudskega blaga Oroslav CAF si je že l. 1849 kot kaplan v Framu pri Mariboru zelo prizadeval, da bi jih dobil iz Gradca. Ali mu je uspelo, ne vemo. Prvi izpričani nakup jaslic v tej dobi je iz l. 1882 v Fleskovcu pri Krškem. Sledili so ljubljanski lazaristi l. 1884, župnijske cerkve v Studenicah l. 1886, v Šmartinu pri Kranju l. 1890, v Krškem nekako isti čas. Zdi se, da si je za naprej duhovščina bolj prizadevala, da bi župnijskim cerkvam omislila jaslice. Kupovali so predvsem kipce – lesene, tudi odlite sadrene -. »Hrib« odprtih jaslic in hlevček v njih sta bila navadno domače delo. Res je sicer, da nekaj cerkva jaslic še do nedavnega ni imelo in da so jaslice ponekod »nadomeščali« oltarji s podobo ali plastično skupino Rojstva, še pogosteje s poklonitvijo treh kraljev.

Jaslične kipce so v tistem času – kakor že A. M. Slomšek – naročali predvsem s Tirolskega. V južnotirolski dolini Gröden (Danes v Italiji: Val Gardena) je bila doma stara podobarska domača obrt, ki je s svojimi krošnjarji in sejmarji že zgodaj zalagala srednjeevropski trg z rezljanimi lesenimi jasličnimi kipci v značilnem tirolskem slogu. Kaže, da druga, tudi pomembna središča take domače obrti v alpskem svetu (npr. Oberammergau, Berchtesgaden na Bavarskem) in v čeških Sudetih podjetnim Tirolcem niso bila kaj prida kos. Le-ti so zgodaj »odkrili« studi slovenski »trg« proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja pa so začeli pri nas celo oglašati (npr. v tedanjem tedniku »Slovencu«). Bolj nadarjeni in podjetni podobarji so namreč ustanovili lastne večje delavnice. Nekateri so se razvili do umetniške veljave. Znana imena so bila tedaj Demetz, Vogel, Rifesser, Rungaldier, Tavella, Imsam in Prinoth, Mahlknecht, Stuflesser idr. Med njimi se je uveljavil tudi Slovenec Konrad SKAZA (1866-1924?), Vojničan, ki je l. 1902 sam prišel rezljat jaslice v Adlešiče v Beli Krajini in mu je stedanji tamkajšnji župnik Ivan ŠAŠELJ priskrbel še delo na Hrvaškem. L. 1912 je naredil Skaza jaslice v Vitanju. Sicer pa je imel svojo lastno delavnico v St. Ulrichu v Grödeski dolini.

Tirolski podobarji so delali sprva »domače«, tirolske pastirce. V drugi polovici 19. stol. je nastala velika sprememba. Začela so se romanja v Sveto deželo, ki so razgibala tudi slovenske vernike (prim. mohorsko knjigo: Frančišek LAMPE – Jeruzalemski romar. Celovec 1892). Med romarji so bili nekateri grödenski podobarji. Sveta dežela jih je tako prevzela, da so za naprej delali samo »jutrovske« (orientalske) pastirce in se vnemali za palestinsko pokrajino namesto dotedanjega domačega »hriba«. Kot posebno vneta sta slovela zlasti neki HILBER iz Brunecka in neki SEISL iz Wörgla. Po naključju se je ta nova smer časovno ujela s tedaj vladajočo smerjo v likovni umetnosti, s tako imenovanim »nazarenstvom«, čigar glavni predstavnik je bil slikar Jos. V. Führich (1800-1876). Nazarenstvo se je v upodabljanju svetopisemskih dogodkov zavzemalo za čim večjo zgodovinsko pristnost in resničnost.

Seveda se grödensko »orientalsko« jasličarstvo take pristnosti in resničnosti povsem ni držalo. Manjkalo mu je tudi potrebnega znanja za to. Podobarji so začeli mešati palestinske in sredozemske, zlasti južnoitalijanske tipe. Premalo slikovitemu palestinskemu okolju so dodajali romantično eksotiko evropskega juga. Tako je nastala čudna zmes, ki pa je zavzela cerkve po vsej Srednji Evropi. Prišla je seveda tudi do nas in je za najmanj sto let ustvarila v našem duhovniku in preprostem verniku predstavo, kakšne so – in »morajo« biti – Jaslice! Ta »nazarenska tirolščina« (ali tirolska nazarenščina«) je obvladala trg do naših dni. Tudi pri nas.

Vedno močnejši so sicer glasovi, da je »historizem«, posebno če ni pristen, tuj smislu in namenu jaslic. Jaslice, pravijo danes, naj ne bodo »maketa« betlehemskega dogodka. Jaslice naj samo tako živo ponazorijo Kristusovo rojstvo, da pred njimi doživimo resničnost Odrešenja, kot da smo zares v hlevcu navzoči. Saj Gospodovo rojstvo ni samo dogodek izpred blizu 2000-let, ampak se ponavlja vsako leto v vsakem verniku, v vsaki dobi, v vsaki deželi. Jezuitske jaslice v Ljubljani l. 1939, ki so hotele pokazati točni posnetek okolja in tipe oseb ob Kristusovem rojstvu (figure domžalskega podobarja Karla HROVATA), so nas puščale hladne. Bile so »zanimive«, zgodovinsko ali krajepisno poučne, a nič več. Zato se prizadevanja za ponovno uvedbo »domačih« jaslic, z »domačimi« pastirji, z »domačim« okolje (hribom) zmerom močnejša. To hotenje je izrazil že pred vojno veliki flamski pisatelj Felix TIMMERMANS v svojem romanu »Jezušček v Flandriji«. To nam nenamerno povedo tudi naša stare, posebno še naše kmečke jaslice.

Neposredna naročila v grödenskih  delavnicah so prenehala že pred l. 1900. Dobili smo svojo lastno trgovino z devocionalijami (na prvem mestu trgovino »Ničman«, podružnico tedanje Katoliške bukvarne), ki je prevzela posredništvo in zastopstvo tujih tvrdk, tirolskih in drugih. Dobili smo tudi lastno proizvodnjo jasličnih kipcev. V tridesetih letih našega stoletja se je kipar in keramik Franc KONJEDIC v Stražišču pri Kranju odločil za serijsko izdelavo razmnožkov jasličnih kipcev iz žgane gline, ki jih je nato poslikal. Večinoma tuje vzorce je deloma preoblikoval. Ustregel je potrebam in našel mnogo odjemalcev, s tem pa tudi občutno zavrl preobilni uvoz iz tujine. Po vojni je svojo delavnico sicer skrčil (vodi jo sedaj njegov sin, akad. kipar Viktor KONJEDIC), vendar je s svojimi serijami v različnih velikostih slej ko prej glavni dobavitelj naših cerkva. Njegovi kipi seveda še zmerom podajajo »orientalske« tipe pastirjev. Konjedičeva delavnica vztraja torej pri izročilu, tako tudi zahtevajo njeni odjemalci.

Poplava tirolskega in drugega blaga pa ni zadušila domače izvirne ustvarjalnosti. Nekateri manj znani podobarji in tudi priznani kiparji so kljub vsemu našli delo. Tako med vojnama podobarji Josip JARM, Franc BEČAJ, Franc RAZPET, Franc ROPRET idr. ter kiparji Ivan SOJČ, Miloš HOHNJEC, Ivan PENGOV in akad. slikarka Elda PIŠČANEC. Po vojni se uveljavljajo Liza HRIBAR, s. Darinka BAJEC, kartuzijan p. Wolfgang KÖGLER; Hinko PODKRIŽNIK, Janez VOVK, prezgodaj umrli Pavel PODJAVORŠEK idr. Nekateri med njimi uspešno zapuščajo nazarensko izročilo in že ustvarjajo iz domačih tal.

Po naših mestnih in podeželskih družinah so jaslice izpričane vsaj že okoli l. 1830. Lahko, da so se širile že prej, toda za to nimamo dokazov. V mestnih družinah je danes najti stare omarične jaslice, očitno iz nunskih rok. Marsikatera družina hrani tudi še ostanke voščenih, lesenih in ročno poslikanih papirnatih figur, ki pričajo o starem jasličarskem izročilu. Med mikavnejšimi primerki celih jaslic je omeniti tako imenovane FRFILOVE jaslice v Ljubljani iz konca 19. stol. Do mitničarja Frfile še ni bil prišel »nazarenski« val – njegove preprosto izrezljane figure so domače, nekatere predstavljajo celo tipe iz stare Ljubljane.

Vzgled cerkva in posredovanje samostanov sta pri hišnih jaslicah v mestih nesporna. Da je tudi na podeželju vplival vzgled cerkvenih jaslic, ni mogoče tajiti. Vendar se jaslice po našem podeželju niso širile enakomerno.

Najprej so jih sprejeli domovi našega alpskega in predalpskega ozemlja: Gorenjsko, Spodnje Štajersko, Dolenjsko. Okoli srede 19. stoletja so bile jaslice tod že povsem domače. Drugod po Štajerskem so bile ob prelomu stoletja še novotarija, ponekod jih niso sprejeli niti do prve in celo ne do druge vojne. V Beli Krajini je bila razširjenost neenakomerna. Na Primorskem so se uveljavile zelo pozno ali sploh ne, neznane so ostale v Slovenski Istri. Na Goriškem so se udomačile šele po l. 1900. Za jaslice niso vedeli v Brdih in do časa med obema vojnama tudi ne v Beneški Sloveniji. Do nedavnega jaslic niso postavljali na Slovenskem Koroškem. Tako lahko porečemo, da je obrobni lok, ki objema alpski in predalpski del Slovenije, zelo mlado jaslično področje, tem starejše in trdnejše pa je zato jaslično izročilo na Gorenjskem in v Osrednji Sloveniji.

Naše kmečke jaslice na nekdanjem Kranjskem je opisal l. 1877 Fran ERJAVEC (gl. mohorsko knjigo: Božič na Slovenskem, Celje 1969, str. 22-25). Na splošno velja, da stoje stare kmečke jaslice v bogkovem kotu na trikotni polici, kjer se vzdiguje strm hrib iz mahu. Na vrhu je mesto Betlehem, na vznožju štalica, po hribu pastirčki, od stropa angel »glorija«. Tej obliki jaslic stoje ob strani jaslice s samostojno obliko hriba (npr. v stari Kamni gorici, v Železnikih: lesen hrib v stopnicah!).

Zelo verjetno je, da so tuje (tirolske, sudetske) figure prišle na naše podeželje po tujih krošnjarjih in kramarjih. A gotovo je tudi, da so se pri nas že prav zgodaj našli samouki podobarji, ki so posnemali tuje vzglede, a ustvarjali tudi po svoje. O tem pričajo sicer redki ohranjeni stari leseni kipci po naših kmečkih domovih ter ponekod izročilo o lončenih kipcih (npr. v Kamni gorici). Toda še bolj so se širile cenene papirnate figure, ki so kar značilne za slovenske kmečke jaslice. V glavnem so jih uvažali s Češkega (Praga) in z Dunaja. Po tujih predlogah je stiskal jaslične pole v dvajsetih letih našega stoletja Josip URAN v Ljubljani, v istem času je izdal svoje »Jugoslovanske jaslice« Maksim GASPARI.

Čas med obema vojnama je prinesel novo zanimanje za jaslice. Močno je že prodiral tuji vrinjenec, božično drevesce. Marsikje so romale jaslice iz kota pod drevesce. Marsikje so se jaslice tudi zato preselile iz kota na mizico, ker naj bi bile lepše, večje, popolnejše. To je seveda veljalo le za hrib, ki so ga izpolnjevali z najrazličnejšimi dodatki (štorovjem, skalami, mlinom, ribnikom, brvmi, potmi idr.). Hlevček je ob vsem tem kar izginjal in za kakovost figur se tak jasličar navadno ni brigal – največkrat so bile navadno sejmarsko blago. Spet drugi so si izmislili veliko, gradu podobno poslopje, ki je nadomeščalo hrib. Tudi tu je bil hlevček navadno odrinjen v kakšen kot. Jaslice so tako postale igrača in razkazovanje domiselnosti in spretnosti ter so docela zgrešile svoj namen.

Po novih jasličnih področjih so si morale jaslice najti svojo novo obliko. Hišni tip na Primorskem ne pozna alpskega in predalpskega »bogkovega kota«, zato so jaslice našle mesto na mizici. To velja v neki meri tudi za nove jaslice na panonskem območju.

Sestavni del jaslic v kotu je prtiček. Včasih je bil platnen in lepo vezen, pozneje so začeli prodajati papirnate prtiče domačega izdelka (med vojnama J. Flis v Domžalah). Na Štajerskem se je bila razvila pred prvo vojno (Artiče) in med obema vojnama (Podčetrtek) kar domača »industrija« prtičkov, ki so jih prodajali daleč naokoli. Danes tega ni več.

Slovensko jasličarstvo je še zmerom prepuščeno samo sebi. V mnogih deželah imajo jasličarska društva in časopise. Vse veže pred nekaj leti ustanovljena mednarodna zveza jasličarjev, »Universalis praesepistica foederatio«, ki prireja redne mednarodne kongrese (1974 v Innsbrucku). Jaslice pa so postale tudi zanimiv predmet kulturnozgodovinskega in narodopisnega znanstvenega raziskovanja.